Kako televizija oblikuje naš značaj

Peter Winterhoff – Spurk, 59-letni profesor medijske psihologije na univerzi v Saarbrücknu v Posarju, ne gleda televizije, odkar se mu je pokvarila. Pa je prav nič ne pogreša, ravno nasprotno, brez nje živi še bolje: več bere, več se ukvarja s športom in gre pogosteje v gledališče. Poklicno se ukvarja z analizo televizije in z vprašanjem, kako ljudje ravnamo z njo. Pred kratkim je izšla njegova knjiga Hladna srca s podnaslovom Kako televizija oblikuje naš značaj. V njej razlaga, kako televizija spreminja značaj družbe. Čedalje hitrejši živčni dražljaji postavljajo gledalca v trajno čustveno izjemno stanje. Sodeč po številnih študijah, ki jih je proučil, povzroča gledanje televizije tisto, kar klinični psihologi imenujejo histrio – z latinskim izrazom za igralca, glumača. Histriotipi so čustveno vsiljivi in postavljaški ljudje, kratkotrajno vzburljivi, pripravljeni zapeljevati, vendar tudi spolno nepotešeni, k temu pa egocentrični in labilni. Požrešni gledalci televizije razmišljajo impresionistično, delujejo nestalno in neomajno iščejo naslednji, nov dražljaj, ki jim ga pošilja televizija.

Rojake ima za zasvojene s televizijo. Povprečen Nemec gleda tri in pol ure na dan. To pomeni pet šolskih ur, pri čemer manj izobraženi gledajo največ. Otroci delavcev jo gledajo dvakrat več kot otroci intelektualcev. Televizija je domači vzgojitelj naše družbe, pravi Winterhoff – Spurk. Slabo razpoloženi gledajo televizijo več kot dobro razpoloženi. Nekateri se celo pogovarjajo s televizijskimi igralci kot z dobrimi znanci. Ker so razčustvovane nadaljevanke tako uspešne, jim jih televizijske družbe dobavljajo čedalje več. Gledalec nato zahteva čedalje močnejši odmerek čustev in zaznav in to je začaran krog.

Lepo bi bilo, če bi bil gledalec pametnejši od medija, a ni, pravi nemški strokovnjak. Študije kažejo, da pametni z gledanjem televizije postajajo pametnejši, neumni pa ostajajo neumni. Kaže se izrazit trend: vedenje tv-odjemalcev postaja inscenirana predstava. »Kdor ima svoje življenje za limonadno nadaljevanko, katere glavni junak je, nima več nobenih pomislekov, da ne bi po potrebi zamenjal stranskih igralcev.«

Winterhoff – Spurk nima receptov, kako bi izstopili iz začaranega koga. Psiholog in sociolog je, ne revolucionar. Vidi pa, da politika ne pozna odgovora. Ljudem bi bilo treba ponuditi nekaj, kar bi jih dolgoročno navduševalo, nekaj, za kar bi se odpovedali »dogodkom« in plehkemu blesku. Vendar so to daljnoročni cilji. Bolj dosegljiv cilj je naučiti otroke, kako naj ohranijo razdaljo do medijev. In kateri tv-program je po njegovem mnenju dober, se je glasilo vprašanje Spiegla. »Izobraževalne oddaje, dokumentarci, ki prebujajo radovednost, tv-dnevnik in športni pregled, skratka oddaje, v katerih gre za dogodke, brez hujskanja in zavijanja v čustveno meglo.«